1. Danes v Delu sem prebral,
nek tepec v službi je zaspal.
(Prosto po Breclu)
Sem pa res v Sobotnem Delu prebral, kako jih je presenetilo, da so v veselem socializmu bili tako emancipirani in sploh orto, da so se trudili za prosto odločanje žensk pri splavu, samo diafragma je bila iz Save (Tovarna avtoplaščev Kranj).
Mi vedno prikliče nasmešek na lice, kadar kako tako nebulozo preberem.
Nebulozo?
Ma ja.
Ko smo se osamosvojili smo vsi verjeli da bo potem vsaj 3x bolje, če ne 100x, a to slednje je le prevelike oči. Da bo pa 10x slabše * pa seveda ne. In sedaj lahko ponovno demonstriramo za že pridobljene pravice o svobodni izbiri splava.
Ja, moramo dati tudi nasprotni strani priložnost, saj je sedaj demokracija.
Nič ne rečem, a eno so bazične z ustavo pridobljene pravice, drugo je pa izboljšanje že tako najboljše države.
Malo spominja na Irak.
Sadam je bil diktator, ni debate, a takrat so punce tam v minicah hodile.
Amerikanci so jim zrihtali demokracijo in sedaj lahko vsakdo bombo vrže če kera nima feređe.
Mi še nismo tako daleč, a me skrbi da v tisto smer obračamo.
V veselem socializmu seveda ni bilo vse samo dobro. Daleč od tega. Demokracije je bilo samo v obliki samoupravljanja, pa še tisto je bilo pod strogo taktirko SZDLja in posledično KPja.
Vendar je bilo lažje, ker se precej dobro vedelo keri so keri, kar danes ne moreš trditi.
Sam stanje na terenu imenujem Koza nostra.
Naša stvar.
Je priznan bančnik razlagal, da je potrebno banke dokapitalizirati in smo jih. Koliko ste si pa dobička raztalali? To je pa korporativna skrivnost.
2.
Pa zastopim bančnika, ko si enkrat pri koritu, se z vsemi silami trudiš tam ostati.
Tako da.
Tako da je neumnost prejšnje oblasti, prinesla le eno dobro stran.
RTV je kloaka maksima.
Bil, je in bo. To se godi na vseh velikih sistemih.
Mali sistemi mala kloaka, veliki velika.
**
A da nastaviš še večje butlne, kot so že bili, se pa seveda ne strinjam, in je veliko bolje da je prejšnje stanje, isto sranje, kot pred zamenjavami.
Bolje je v toliko,
da je narod na RTV skužil, da niso službe za vedno tam in nikoli ne veš kam se bo zavrtelo, tako da ostane samo še strokovno novinarstvo, tam te potem ne morejo zamenjati, ker si naš ali njihov, ampak samo ali si dober ali pa ne in iz tistega veje boljša bodočnost, da bomo počasi dobili neodvisni medij, ki ni trobilo trenutni oblasti.
Kot primer:
Po moje ni novica, da se je šel predsednik slikat na prizadeta območja. To bodo objavila lokalna glasila. Gasilski dnevnik na primer.
Novica je, če ga je kaj pokronal. Če ga ni, se ga ne omeni in se poroča o tistem kar so novinarji izbrskali iz kalnih voda zakulisja našega vsakdana.
Žarek upanja tli.
A hotel sem o skupnem.
Namreč, v referendumskem vprašanju ni bilo nič o divjih privatizacijah nekdaj družbenega kapitala, razprodajah dobrih firm, pozidanosti poplavnega.
Vse to je bilo pred samostojnostjo še kar porihtano.
Ne, sploh ni bilo idealno,
a dosti bolje kot je sedaj.
Takrat če nisi bil antinaprotivan s partijo, si lahko kot strokovnjak in kot občan s dobrimi idejami izboljševal
še kar dober sistem, zdravstva, šolstva, kmetijstva, industrije,
samo pri umetnosti se ni dalo nič,
a to je potem tudi že ena druga štorija.
Skratka bil je prostor za inovacije iz vseh področij.
Ja,
uni pri koritu so bolje skoz prišli ni debate, a to je sedaj še dosti bolj izraženo.
Samo vsi ostali strokovnjaki in civilna družba pa kakor da je več ni.
Ne samo to, še nočemo je.
In izgleda da smo vse dobre stvari pustili v socializmu, vse neumnosti pa s sabo prinesli in iz njih naredili dosti huje kot je takrat bilo.
Takrat smo študentje demonstrirali proti poseku dreves na grajskem hribu in uspeli.
A drevo pri Drami še stoji?
Za grad je samo še vprašanje časa kdaj ga bodo zabetonirali.
Zabetonirali?
Ja, brez dreves se bo krušilo, ker samo drevesa skup držijo, da se grad še ni v Ljubljanico prevrnil.
Potem bo potrebno reševati, kar se še rešiti da in seveda bo najboljša rešitev zabetonirat.
Tisto bo investicija, čisto mogoče da bo še Evropa kaj primaknila, a se bodo potem eni omastili, drugi vlekli procente, tretji pa se dali kar podkupiti, kakor je to običaj zadnje čase.***
4.
Midva z Bredo praviva:
Odločno podpiram družbeno premoženje, javne gozdove, narodne parke, jezera in reke, splošni družbeni interes, resnično socialno državo, pravice do in iz dela, ločenost cerkve in države ...
5. zvezdice
*
Da ne bi kdo mislil da navijam za stare cajte. Kar se mene tiče je bila logična posledica dogajanja v tistih časih. Seveda smo kritizirali in seveda smo si želeli Nike copate, a takrat se še nismo zavedali, da se bo še okus paradižnika spremenil, ne samo kruha.
Sicer je pa spodaj txt kako uspešni smo bili pri uničevanju ljube domovine.
**
Kloaka maksima.
Sicer glavni kanalizacijski kanal iz antičnega Rima do morja.
Tu uporabljeno kot prispodoba, da se samo še nalaga in nič ne čisti.
Pa ne vzeti tako teatralično.
Vsi sistemi so del tega. Veliki veliko, mali pa malo.
Bolj je vprašanje ali je možnost samo očiščenja.
Do sedaj ni tako izgledalo, šlo je samo na slabše.
Že v socializmu je bilo to zatočišče za naše, potem se je pa samo še dopolnjevalo, tako da je potem velikokrat izgledalo kot fevd.
Celo tako daleč je šlo da so se pojavljali isti priimki, ne glede na menjavo generacij, sistemov in stoletij.
***
Bolj je presenetljivo kako to da narod vse požre.
Ni debate, če ne bi dobili tega župana ne bi bilo novega stadiona. Takrat so bili vsi z vsemi skregani in ni bilo možnosti spremembe. Iz te strani ni debate, a je debata za kakšno ceno.
Ne vem če se kdo spomni, a na dan odprtja novega stadiona je Leka, avtoprevoznik, postavil kamione okoli še ne odprte hale in je bil tudi edini, ki je bil poplačan za svoje delo. Menda jih je nekaj celo samomor naredilo, veliko pa bankrotiralo.
Župan pač zna!
Ja, a se le poraja vprašanje.
Ne da bi primerjal, a je nekako podobno.
Ali je Dolfe kdaj kakaga Žida skuru?
Ni.
A zato ni ničesar kriv?
Dolfe je rešil tedanjo Nemčijo, zrihtal inflacijo in to povsem legalno in legitimno. Parlament je požegnal vse tiste zakone.
Samo za kakšno ceno in na čigav račun.
Sedaj se cel garnizon strokovnjakov zbira okoli nove železniške postaje.
Polna usta strokovnosti in Kompetentnosti.
Pa točno vemo da je edina rešitev tire pod zemljo in se reši mesto, a tisto pač ne bi prineslo toliko dobičkov, kakor bo ta rešitev.
Dobiček, dobiček, dobiček in samo dobiček, vse ostalo je metanje peska v oči.
Breda Bernot Guzelj
JUGOSLAVIJA, MOJA PRVA DOMOVINA.
Zbornik študijske skupine Mestni muzej Ljubljana in Ljubljančani (2016/2017)
Jugoslavija, domovina moje mladosti
... Na koncu teksta:
V času Jugoslavije sem bila zaposlena v zdravstvu, v socialnem varstvu in v proizvodnji.
Najbolj poznam in najbolj cenim to, kako je bilo organizirano socialno varstvo. Vsak občan je imel kadarkoli med uradnimi urami dostop do svetovalnega delavca in pravico do obravnave in ustrezne pomoči. Izračunan je bil limit preživetja in kdor je bil pod njim, je bil upravičen do stalne, začasne ali enkratne denarne pomoči. Slednjo so lahko prejeli zlasti jeseni za nakup ozimnice, kurjave ali šolskih potrebščin. Patronaža, zdravstveni dom, soseska, krajevna skupnost, vrtci, šole itd., so tvorili mrežo, ki je potrebo po kakršnikoli pomoči posamezniku ali družini zaznala in sprožila ustrezno nevsiljivo strokovno pomoč ali ponudbo zanjo. Svetovanje pri osebnih dilemah, vzgoji otrok, družinskih problemih, alkoholizmu, varstvu ostarelih, .... Organizirani so bili Poravnalni sveti pri KS, ki so pomagali razreševati soseske spore. Vse dostopno vsakomur in popolnoma brezplačno.
Ko je bil sprejet nov republiški Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, so bile ok. 1980 leta v sklopu socialnega skrbstva ustanovljene še Zakonske svetovalnice. Njihova naloga je bilo obvezno predzakonsko svetovanje, vzpodbujeno morda z že vpeljanim za verne v okviru Katoliške cerkve, ter zakonsko svetovanje zakoncema in njuni družini v primeru problemov in težav. Najpomembnejše pa je bilo določilo, da je pred nameravano razvezo zakonske zveze z zakoncema potrebno opraviti spravni poskus. Ne bom se spuščala v podrobnosti postopkov. Vsekakor je za to delo bilo potrebno opraviti dodatno podiplomsko
izobraževanje , preizkus znanja, ter se udeleževati supervizije. Praksa mi je kmalu pokazala, da zapisane dolžnosti svetovalca ne zadoščajo za res kvalitetno pomoč zlasti v primerih, ko se zakonca za spravo nista odločila, mi pa smo sodelovali le pri izdelavi mnenja, komu naj se dodelijo otroci. Za vse ostalo sta morala vsak k svojemu odvetniku in ta sta pogosto podrla še tisto, kar smo mi uspeli dogovoriti. S popolnim soglasjem Ministrstva za zdravstvo in socialno
varstvo, sem uspela unesti v postopek nove elemente (dogovor o prekvalifikaciji tožbe v sporazumni predlog za razvezo, dogovor komu se zaupajo otroci, stike, preživnino, stanovanjsko pravico, delitev premoženja in še kaj, po želji strank), ki jih je sodišče nato le še izdalo s sklepom. Brez odvetnikov, brez stroškov in dodatnih tožb. Poudariti hočem, da je takratna družba imela posluh za ljudi in njihove stiske, ter da začetki mediacije sodijo v socialistično Jugoslavijo in med svetovalne delavce, ki so takrat povzeli mojo metodo. Na
Kongresu svetovalnih delavcev v Varaždinu je namreč bila moja metoda sprejeta kot model za vso Jugoslavijo. Vse omenjeno poudarjam zato, ker z grozo opazujem sedanje razmere, ko si v Sloveniji pravniki po hitrem postopku prilaščajo eno za drugo svetovalne vsebine, za katere niso usposobljeni, katerim sta empatija in altruizem tuja in je vse podrejeno kapitalistični miselnosti in plačilu pred tem brezplačnih storitev.
Par zadnjih let pred likvidacijo Iskre Delte, oz. Delte Computers, in blizu začetka razpada Jugoslavije, sem bila tam zaposlena kot Vodja zdravstva in socialnega varstva. Tudi v to službo sem bila povabljena, ne da bi jo iskala. Iskra Delta je bila s predstavništvi, servisi in delno proizvodnjo, razpredena po vsej Jugoslaviji. Imela je preko 2000 zaposlenih in vsem je nudila redne zdravstvene preglede, oskrbo v lastnih zobozdravstvenih ambulantah, ambulantah splošne medicine, topel obrok, počitniške kapacitete, darilni paket v prehrani ob novem letu, darila otrokom in igrico z obiskom Dedka Mraza, šport, rekreacijo, kulturne prireditve, ... Ob Dnevu žena smo dobile lično čestitko, prijazen nagovor, ter dan dodatnega dopusta. Ambulante so lahko obiskovali tudi družinski člani. Delti je bil pomemben prav vsak človek, ne spominjam se, da bi katerikoli predlog v dobrobit posameznika ali skupine naletel na zavrnitev.
Ob povedanem verjetno marsikdo pomisli »pa saj ni čudno, da ste šli v stečaj!« Pa ni bilo tako! Za stečaj ni bilo nikakršnega razloga in nobenega opravičila. Po 2o let trajajočem stečajnem postopku in ogromnih stroških tega postopka, se je stečaj zaključil z ostankom premoženja. Razlogi za uničenje Iskre Delte so bili v njeni preuspešnosti in prepomembnosti.
Če spomnim le na njen l. 1986 uspešno izveden in delujoč projekt računalniške mreže za Kitajsko policijo med desetimi največjimi mesti na Kitajskem, ki je osupnil svet. Tudi Američani so priznali, da tega niso bili sposobni. V ta projekt vgrajenih tujih komponent je bila manjšina, glavnina pa lastno znanje in proizvod. Zanimanje Sovjetske zveze za razširitev sodelovanja z ID, konkurenčnost ID ameriškim družbam, vztrajanje ID na že podpisanih pogodbah ter domače intrige so povzročile, da se je Iskra Delta znašla v hladni vojni med
obema blokoma, ter brez podpore lastne države. Ne le brez podpore, ampak z načrtovanimi akcijami za njeno likvidacijo.
Deli knjige spominjajo na politično kriminalko. Uvedba stečajnega postopka Iskre Delte in likvidacija Delte Computers, kamor so strpali zaposlene, premoženje pa pustili v stečajni masi IskreDelte, je za zaposlene imelo neslutene posledice. Delta je bila prva med velikimi, kjer so delavci morali na Zavod za zaposlovanje. Pravzaprav jim niti ni bilo treba tja, je Zavod kar v naši tovarni odprl šalter . Zaposleni so bili izjemno prizadeti, žalostni, do konca navezani na svojo tovarno! Pa še to: dotlej so bili pri nas nezaposleni le delomrzneži, alkoholiki in kriminalci. Kaj pa mi? Niso razumeli, hodili pred zaprta vrata tovarne, se zatekali v prekomerno spanje, razmišljali o samomoru. Vedli so se natanko tako, kot ob smrti družinskega člana ali razvezi. Tudi takrat je odstavljeno vodstvo še imelo razumevanje za njihovo stisko. Izposlovali so, da sem odpoved delovnega razmerja dobila 3 mesece kasneje kot ostali zaposleni in jim s poslušanjem, razgovori in svetovanjem lajšala prehod v nekaj novega.
Žal mi je za vse hudo, kar se je dogajalo ljudem na tleh nekdanje Jugoslavije po njenem razpadu. Imeli smo lepo državo in na papirju obetaven socialistični družbeni red, ki je zlasti zadnja leta dobival vse bolj obliko po meri človeka. Vendar zaradi znanih razlogov sobivanje republik ni bilo več možno. Seveda od vsega začetka podpiram samostojnost Slovenije. Moj glas na referendumu nikoli ni bil vprašljiv. Me pa spravi v hudo jezo, ko meni in vsem ostalim naši politiki skušajo podtakniti, da smo se na referendumu o samostojnosti hkrati izrekli
tudi za kapitalizem. To ni res, tega referendumsko vprašanje ni zajemalo, tudi namigovalo ne, in mojega glasu ZA tukaj nimajo! Odločno podpiram družbeno premoženje, javne gozdove,narodne parke, jezera in reke, splošni družbeni interes, resnično socialno državo, pravice do in iz dela, ločenost cerkve in države ... Vse to pa ne izključuje neomejenega zasebnega premoženja, pridobljenega z delom, dedovanjem ipd..
Rada sem imela svojo prvo domovino. Žal mi je, da je njena naslednica, Slovenija, spregledala in izničila tisto, kar je bilo dobrega v njej.
— Anton Komat —
"Od osamosvojitve smo zabetonirali 100.000 hektarjev rodovitnih tal – četrtino kmetijskih površin. Do danes je propadlo 18.000 malih kmetij. To je največji etnocid, ki je bil storjen slovenskemu narodu. Ne Avstro-Ogrska, ne Kraljevina Jugoslavija, ne samoupravna socialistična Jugoslavija, niso kaj takega storile kmečkemu stanu, v samostojni Sloveniji smo ga radikalno uničili. Imamo največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v EU. Imamo najnižjo stopnjo samooskrbe s hrano v EU. Uvažamo dve tretjini hrane in 85 odstotkov semen. V obdobju socializma smo bili 70-odstotno samooskrbni, danes smo le še 30-odstotno. Kaj smo naredili s to noro neoliberalno razprodajo Slovenije?
Mala kmetija je temelj samooskrbe sveta. V svetovnem merilu mali kmetje posedujejo eno četrtino vseh virov, kot so zemlja, voda in energija. Samo četrtino tega imajo, prehranijo pa 70 odstotkov svetovnega prebivalstva. Vse te razvpite »napredne« velike farme, aglomeracije in korporacije pa imajo 75 odstotkov vseh virov, a prehranijo le 30 odstotkov svetovnega prebivalstva.
To, kar moramo storiti mi, da TAKOJ ustavimo vsak kvadratni meter uničevanja kmetijskih površin. Slovenski kmet ne more konkurirati s količino, lahko pa s kakovostjo. V Sloveniji imamo izjemno prednost v tej drobni posestni strukturi, v tej pestrosti pokrajine in tradicionalnih ekoloških znanjih, da lahko imamo sezonsko, lokalno, živo, zdravo hrano."
